Kdo so posvojitelj, rejnik in skrbnik? | Pravni SOS

Kdo so posvojitelj, rejnik in skrbnik?

RAZLIKE V POJMIH POSVOJITELJ, REJNIK IN SKRBNIK

V javnosti se pogosto sprožajo javne diskusije, kakšna oblika skrbstva je za otroka najprimernejša, ko za otroka ne moreta skrbeti starša. Glavno vodilo vsake uradne osebe, še posebno pa centra za socialno delo in družinskega sodišča je otrokova korist. To vodilo je predvsem pomembno ob težkih okoliščinah, ko otrok izgubi starše ali pa so slednji neprimerni za njegovo vzgojo.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) v 119. členu podaja splošno pooblastilo centru za socialno delo, da postopa v smeri otrokove najboljše koristi, kar pomeni, da mora center v saki situaciji in ves čas odločanja odločati tako, kot je najboljše za otroka.

Z namenom zagotoviti čim primernejše okolje za otrokovo rast in razvoj slovenska zakonodaja za primere, ko za starša ne moreta skrbeti biološka starša ponuja 3 možnosti:

  • posvojitev
  • rejništvo in
  • skrbništvo.

 

POSVOJITEV

Posvojitev je namenjena otrokom, za katere starši ne skrbijo, torej je lahko posvojena le mladoletna oseba. Ko je otrok posvojen posvojitelja oziroma posvojitelj, če gre le za eno osebo) pridobita vse pravice in dolžnosti, kot če bi bila biološka starša. Zato, da bi otroku lahko zagotovil(a) ustrezno vzgojo in razvoj, zakonodaja določa posebna pravila, ki jih mora izpolnjevati vsak posvojitelj. Slednji mora biti polnoletna oseba, ki je vsaj 18 let starejša od posvojenca.

Posvojiti ni mogoče svojih staršev ali bratov in sester, kakor tudi ne postati skrbnik svojega varovanca, dokler še traja skrbniško razmerje.

Posvojiti je mogoče le otroka, ki so mu umrli starši, če ima starše, za katere ni mogoče pričakovati, da bi lahko otrok živel z njimi, kar pomeni, da jim je bila odvzeta roditeljska pravica, so neznani ali že vsaj leto dni brez znanega prebivališča. Posvoji se lahko tudi otroka, katerega starša sta se roditeljskim pravicam odpovedala in sta privolila v posvojitev njunega otroka.

Posvojitelja se po končanem postopku v matično knjigo vpiše kot starša posvojenca in tako tudi navzven pridobita čisto enak položaj, kot če bi bila biološka starša, biološka starša pa istočasno izgubita vse starševske pravice do svojega otroka.

REJNIŠTVO

Rejnik nima roditeljskih pravic, otrokovi starši pa so znani in vpisani v matično knjigo, vendar je zaradi okoliščin otrokom onemogočeno prebivati v svoji biološki družini. Posebno velja poudariti, da je rejništvo vedno začasna rešitev za otroka. Običajno se rejnika dodeli otrokom, ki zaradi posebnih potreb določeno obdobje ne morejo živeti s starši, ker so na primer napoteni v posebno šolo. Vendar se pričakuje, da se bo otrok po zaključenem obdobju vrnil k svojim staršem.

Namen rejništva je predvsem omogočiti zdrav razvoj otroka, njegovo izobraževanje ter usposobitev na samostojno življenje, čeprav ne morejo živeti z biološkimi starši. Rejnik tako lahko sprejema vsakodnevne odločitve v zvezi z vsakodnevno nego otroka in njegovim varstvom, za vsa pomembnejša vprašanja, ki se tičejo rejenca, pa mora pridobiti soglasje s strani staršev ali centra za socialno delo.

Rejnik za svojo skrb za otroka s strani države prejema rejnino, ki obsega oskrbnino in plačilo dela, saj rejnik ni dolžan preživljati svojega varovanca – to je še vedno dolžnost njegovih staršev.

Medtem, ko je otrok v rejništvu, staršem ne preneha roditeljska pravica, vendar lahko rejnik opravlja le naloge, ki mu jih določa zakon. Rejnik je tudi dolžan spodbujati stike med otrokom in starši, razen v primeru, ko so staršem stiki omejeni ali prepovedani na podlagi odločbe sodišča ali centra za socialno delo.

Oseba, ki želi postati rejnik (torej opravljati rejniško dejavnost), mora pri centru za socialno delo vloži vlogo za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Center za socialno delo preveri, če oseba izpolnjuje vse pogoje, ki jih za rejnika določa veljavna zakonodaja in sicer:

  • Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZR)
  • Zakon o rejniški dejavnosti (v nadaljevanju: ZIRD)
  • Pravilnik o pogojih in postopkih za izvajanje zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju: Pravilnik)

Pogoji, ki naj jih rejnik izpolnjuje so:

  • stalno prebivališče v Republiki Sloveniji,
  • zaključena vsaj poklicna oziroma strokovna izobrazba,
  • polnoletnost,
  • v izjemnih primerih, če se glede na vse okoliščine ugotovi, da je to nedvomno v otrokovo korist, lahko izvaja rejniško dejavnost tudi oseba z nižjo izobrazbo.

Rejnik v vsakem primeru ne more biti:

  • oseba, ki ji je odvzeta roditeljska pravica,
  • oseba, ki živi skupaj z osebo, kateri je odvzeta roditeljska pravica,
  • oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost,
  • oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja
  • oseba, ki živi skupaj z osebo, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja.

Rejnik je lahko tudi otrokov sorodnik, če center za socialno delo ugotovi, da je le-ta primeren za to funkcijo in da je to v otrokovo korist.

Otrok je nameščen v rejništvo le v primeru, ko se starša s tem strinjata, razen v izjemnih primerih, ko tako odloči sodišče ali center za socialno delo (158. člen ZZZDR).

  • 25. člen ZIRD

»Osnovne dolžnosti rejnika so:

–       pripraviti sebe in družino na prihod otroka,

–       truditi se za čim hitrejšo prilagoditev otroka v rejnikovem domu in za ustrezno ravnanje vseh članov rejnikove družine z otrokom,

–       nuditi pomoč otroku ob prilagajanju na novo okolje,

–       otroka pravilno negovati, vzgajati in mu nuditi primerno nastanitev, prehrano, obleko in obutev ter šolske in osebne potrebščine,

–       nuditi otroku primerne igrače, osnovne športne pripomočke in druge pripomočke manjše vrednosti za različne aktivnosti,

–       skrbeti za krepitev in ohranjanje zdravja otroka ter mu, če je to potrebno, priskrbeti ustrezno zdravstveno oskrbo preko izbranega osebnega zdravnika,

–       pridobivati informacije in sprejemati odločitve, ki so povezane z otrokovim vsakdanjim življenjem (vpogled v ocene, seznanitev s šolskim uspehom, odhod v šolo v naravi, odhod na počitnice, izbira osebnega zdravnika, seznanitev z informacijami o otrokovem zdravstvenem stanju, ipd.),

–       zastopati otroka v postopku izdaje osebne izkaznice,

–       skrbeti za otrokov pravilen odnos do učenja in dela in za privzgojitev delovnih navad,

–      skrbeti za vključitev otroka v poklicno usposabljanje ali ustrezno zaposlitev,

–       skrbeti za izoblikovanje lastne identitete otroka,

–       pripraviti otroka na odhod iz rejniške družine.«

SKRBNIŠTVO

Skrbnika se otroku postavi, ko pristojna institucija presodi, da je to v izključno otrokovo korist. Tudi v tem primeru so otrokovi starši znani in skrbnik ne pridobi roditeljskih pravic s tem, ko ga center za socialno delo imenuje. ZZZDR glede na potrebe otroka predvideva tri vrste skrbništva:

  1. Skrbništvo za otroke (mladoletne) – skrbnik je dolžan za otroka skrbeti enako kot starši. Skrbnik še vedno ne pridobi roditeljskih pravic, vendar odloča o vsakodnevnih zadevah varovanca. Mladoletniku, ki nima staršev ali zanj ne skrbijo, skrbnika določi center za socialno delo. Skrbnik he za svoje delo upravičen do povračila svojih stroškov, center za socialno delo pa mu lahko izplača tudi nagrado. Takšna oblika skrbništva preneha, ko mladoletnik dopolni 18 let.
  2. Skrbništvo za polnoletne – tovrstno skrbništvo je namenjeno oskrbi, zdravljenju in učenju osebe, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost (glej prispevek o poslovni sposobnosti) na samostojno življenje.
  3. Skrbništvo za posebne primere – takšno skrbništvo je namenjeno osebi, ki ni nujno otrok, pa tudi ima poslovno sposobnost, vendar se ji postavi skrbnika, ker oseba sama ni sposobna poskrbeti za uveljavljanje svojih pravic. V tem primeru se skrbnika postavi samo za določeno zadevo in se odnos zaključi, ko se zadeva zaključi. Center za socialno delo glede na okoliščine vsakega posameznega primera odloči obseg skrbnikovih dolžnosti in obdobje za katerega je postavljen.

Zakon za skrbnika ne predpisuje tako strogih meril, kot za zgornji obliki skrbi za otroka, vendar gre opozoriti, da skrbnik zastopa varovanca in mora tako skrbeti za varovančevo osebnost ter tudi skrbno upravlja varovančevo premoženje. Funkcija je prostovoljna in častna, kar pomeni, da je skrbnik upravičen do povrnitve dejanskih stroškov in posebne nagrade. O svojem delu vsakoletno poroča centru za socialno delo, ki njegovo delo vedno nadzira.

Skrbnik ne more biti:

  • oseba, ki ji je odvzeta roditeljska pravica
  • oseba, ki nima poslovne sposobnosti
  • oseba, katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca
  • oseba, od katere glede na njene osebnostne lastnosti ali razmerja z varovancem ali njegovimi starši ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške dolžnosti.

Pri imenovanju skrbnika za varovanca, center za socialno delo lahko upošteva tudi želje varovanca in tako lahko za skrbnika imenuje npr. bližnje sorodstvo. Praviloma se varovancu postavi le enega skrbnika.V posebnih primerih pa lahko center za socialno delo odloči, da osebi ne bo postavil skrbnika, ampak da bo sam opravljal skrbniško vlogo.

Morda s tem prispevkom nismo odgovorili na vsa vaša vprašanja? Kontaktirajte nas in pripravili vam bomo hitro in kvalitetno pravno mnenje s področja družinskega prava.