Posebno varstvo nosečnic v delovnem razmerju - III. del | Pravni SOS

Posebno varstvo nosečnic v delovnem razmerju – III. del

Sprememba delovnega mesta zaradi tveganj za nosečnico

Starševsko varstvo je močno prisotno v slovenski delovnopravni zakonodaji. Slednja posebno pozornost namenja varstvu nosečnic na delovnem mestu. Področje ureja tudi Mednarodna organizacija dela, ki v Konvenciji MOD št. 183 o varstvu materinstva, postavlja državam članicam vsaj minimalne standarde varstva. Mednarodni zakonodaji sledi tudi Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21-784/2013, v nadaljevanju ZDR-1). Posebno varstvo nosečnice je odvisno od njenega aktivnega delovanja, saj mora slednja o svoji nosečnosti delodajalca nemudoma obvestiti. Naknadno obvestilo ni mogoče. Delodajalec pa je dolžan delavki takoj, ko ga seznani z nosečnostjo omogočiti posebno varstvo.

Ta prispevek se bo osredotočil na

OPRAVLJANJE DELA NOSEČNICE NA DELOVNEM MESTU

Zato, da noseči delavki pripadajo pravice s področja varstva noseče delavke, mora o svoji nosečnosti obvestiti delodajalca takoj, ko to izve. Delodajalec pa mora delavki takoj, ko je seznanjen z nosečnostjo, omogočiti vse pravice, ki jih določa delavnopravna zakonodaja.

ZDR-1 noseči delavki omogoča naslednje pravice:

 

  • 183. člen ZDR-1

»V času trajanja delovnega razmerja delodajalec ne sme zahtevati ali iskati kakršnihkoli podatkov o nosečnosti delavke, razen če to sama dovoli zaradi uveljavljanja pravic v času nosečnosti.«

 

  • 184. člen ZDR – 1

»(1) V času nosečnosti in ves čas, ko doji otroka, delavka ne sme opravljati del, ki bi lahko ogrozila njeno zdravje ali zdravje otroka zaradi izpostavljenosti dejavnikom tveganja ali delovnim pogojem, ki se določijo s podzakonskim aktom.

(2) Če delavka v času nosečnosti in ves čas, ko doji otroka, opravlja delo, pri katerem je izpostavljena dejavnikom tveganja, postopkom in delovnim pogojem, ki se podrobneje določijo s podzakonskim aktom, mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe z začasno prilagoditvijo pogojev dela ali prilagoditvijo delovnega časa, če iz ocene tveganja izhaja nevarnost za njeno zdravje in zdravje otroka.

(3) Če delavka opravlja delo po prvem ali drugem odstavku tega člena, pa se z začasno prilagoditvijo pogojev dela ali prilagoditvijo delovnega časa ni možno izogniti nevarnosti za zdravje delavke ali zdravje otroka, mora delodajalec zagotoviti delavki opravljanje drugega ustreznega dela. Delavka je dolžna opravljati drugo ustrezno delo in ima pravico do plače, kot da bi opravljala svoje delo, če je to zanjo ugodnejše.

(4) Če delodajalec delavki ne zagotovi drugega ustreznega dela po prejšnjem odstavku, ji mora v času, ko je delavka iz tega razloga odsotna z dela, zagotoviti nadomestilo plače v skladu s prvim, drugim, sedmim in devetim odstavkom 137. člena tega zakona…«

 

  • 185/2. člen ZDR – 1

»…Delavka v času nosečnosti in še eno leto po porodu oziroma ves čas, ko doji otroka, ne sme opravljati nadurnega dela ali dela ponoči, če iz ocene tveganja zaradi takega dela izhaja nevarnost za njeno zdravje ali zdravje otroka.«

Kot izhaja iz izbranih določb Zakona o delovnih razmerjih mora biti noseča delavka deležna posebnega varstva s strani svojega delodajalca.

Za to, da lahko delavka uveljavlja svoje pravice, mora o svoji nosečnosti nemudoma obvestiti svojega delodajalca, ki ji mora takoj omogočiti način dela, kot ga določa zakonodaja. Noseča delavka tako ves čas nosečnosti in še ko se vrne na delovno mesto – še eno leto po porodu, ne sme opravljati nočnega dela in nadurnega dela, če iz ocene tveganja pri delodajalcu izhaja, da bi bilo tovrstno delo nevarno bodisi za samo nosečnico, bodisi za zdravje otroka. Delodajalec po tem, ko ga je delavka obvestila o svoji nosečnosti tudi ne sme iskati podatkov o nosečnosti delavke, razen če to seveda sama dovoli za namen uveljavljanja njenih pravic s področja varstva nosečnic.

 

VARSTVO NOSEČE DELAVKE PRED IZPOSTAVLJENOSTJO DEJAVNIKOM TVEGANJA IN DELOVNIM POGOJEM

Varstvo, ki ga noseči delavki zagotavlja 184. člen predvideva predvsem varstvo delavke pred neugodnimi razmerami na delu, ki bi utegnile slabo vplivati na zdravje delavke ali njenega plodu. Ker se delovna mesta med seboj razlikujejo, zakon prepušča odločitev o teh dejavnikih vsakemu posameznemu delodajalcu. Delodajalec je namreč dolžan v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) ter drugimi predpisi zagotoviti čim ugodnejše delovno okolje za delavca. Zato oceni vsako izmed delovnih mest v podjetju s tveganji, ki jih to delovno mesto prinaša. Seveda pa so nekatera delovna mesta takšna, da se nevarnosti ne da odpraviti. To so predvsem delovna mesta, kjer so delavci izpostavljeni nevarnim sevanjem oziroma snovem, močnim temperaturnim razlikam ipd. Če tovrstne nevarnosti lahko negativno vplivajo na nosečnico, je delodajalec dolžan delavki omogočiti delo na način, da se bo negativnim dejavnikom izognila ali pa jo začasno razporediti na drugo delovno mesto. Če je za delovno mesto, ki ga delavka začasno opravlja predvideno nižje plačilo za delo, kot na njenem običajnem delovnem mestu, je delavka upravičena do višjega plačila. Po tem, ko prenehajo razlogi za posebno nosečniško varstvo delavke, jo delavec ponovno prerazporedi na njeno prejšnje delovno mesto.

Če v tej objavi nismo odgovorili na vaše vprašanje, nas kontaktirajte ali pokličite na 051 368 812.