Kdaj se prizna obstoj zunajzakonske skupnosti? | Pravni SOS

Kdaj se prizna obstoj zunajzakonske skupnosti?

Je skupno bivanje pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti?

Zunajzakonska skupnost je opredeljena kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, vendar navzven veljata za moža in ženo. Za priznanje zunajzakonske zveze ne smejo obstajati zadržki (sorodstvo med partnerjema, mladoletnost enega od partnerjev, duševna prizadetost ali že obstoječa zakonska zveza enega od partnerjev). Partnerja, ki živita v zunajzakonski zvezi imata enake pravice in dolžnosti, kot če bi živela v zakonski skupnosti.

Natančnejši pogoji za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti niso določeni, zato se mora o njenem obstoju presojati od primera do primera in sicer v postopku za ugotovitev določene pravice ali dolžnosti.

Tako zakon ne določa, koliko časa mora takšna življenjska skupnost trajati, pomembno pa je, da po vsebini in tudi navzven deluje kot življenjska skupnost med zakoncema, ki sta čustveno navezana, intimna, upravljata s skupnim denarjem oz. si medsebojno finančno pomagata.

Samo skupno življenje brez medsebojne čustvene navezanosti, ekonomske skupnosti in drugih kriterijev še ne pomeni obstoja zunajzakonske skupnosti.

Po kolikšnem času bo zunajzakonska skupnost priznana je zlasti odvisno od intenzivnosti njunega medsebojnega razmerja. To pomeni, koliko časa sta neprekinjeno živela v skupnem gospodinjstvu, koliko časa sta skrbela za skupne finance in pomagala drug drugemu, imela otroke ali ne, itd. Tako je priznan obstoj zunajzakonske skupnosti pri določenih partnerjih že po enem letu, pri nekaterih pa šele po treh letih ali kasneje.

Pravne posledice zunajzakonske skupnosti nastopijo šele tedaj, ko partnerja že dlje časa živita skupaj, učinkujejo pa od trenutka, ko sta zakonca začela živeti skupaj (torej učinkujejo za nazaj).

Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 264/2010 je potrdila obstoj zunajzakonske skupnosti partnerjev, ki sta se odločila za sporazumno ločeno bivanje z utemeljitvijo, da za obstoj zunajzakonske skupnosti ni nujno da morata ves čas živeti skupaj na istem naslovu. Če zaradi dela, stanovanjskih razmer ali drugih razlogov sporazumno nista skupaj, njuna skupnost pa ima značilnosti življenjske skupnosti, so izpolnjeni pogoji za obstoj zunajzakonske skupnosti. Pogoj je torej izpolnjen kljub začasnemu ločenemu življenju, ker za to obstajajo utemeljeni razlogi.

»Novejša sodba Vrhovnega sodišča št. VSRS Sodba II Ips 183/2017, večkrat prekinjenega razmerja dveh partnerjev, zaradi različnih razlogov ni priznala kot zunajzakonsko skupnost v določenem razdobju. Prvega obdobja ni priznala zaradi kratkotrajnosti (3 meseci), drugega obdobja skupnega življenja ni priznala, ker je bil partner takrat poročen. Tretje obdobje, ko sta živela ločeno življenje, ni priznala za obdobje zunajzakonske skupnosti, saj sta se zanj odločila svojevoljno, čeprav ni bilo objektivnih ovir za njuno skupno življenje. Sodišče je menilo, da v nadaljevanju njuno skupno življenje, ki je trajalo le okoli devet mesecev, po tem pa je bilo v obdobju treh mesecev prekinjeno zaradi prepirov, nasilja, izrečene prepovedi približevanja toženki in tožnikovega zdravljenja, ne pomeni obstoja zunajzakonske skupnosti, ker so bili preseženi okviri nesoglasja in prepirov kot sestavnega dela skupnega življenja.

Iz omenjenih primerov je razvidna presoja obstoja zunajzakonske skupnosti od primera do primera, pri čemer je skupno bivanje pomemben dejavnik te presoje, ni pa edini. Predvsem je pomembno razmerje in čustvena vpletenost obeh partnerjev v zvezi.

Če potrebujete pravno mnenje se lahko v zvezi s to presojo obrnete tudi na naše pravne strokovnjake. Pokličite nas ali pritisnite na »kontaktirajte nas«. Z veseljem vam bomo ponudili pravno pomoč.